Opisi mikrobioloških parametov, ki jih določamo v pitni vodi

Bakterije, ki so vedno prisotne v človeškem in živalskem blatu (feces) v velikem številu ter posledično v odplakah in vodah, ki so onesnažene s fekalijami (človeka, domačih in divjih živali, uporaba v poljedelstvu). Prisotnost E.coli v pitni vodi zanesljivo dokazuje, da je bila voda fekalno onesnažena. Po Uredbi o pitni vodi (Ur.l. RS št. 61/2023,) so bakterije Escherichia coli uvrščene v Prilogo I, del A, med mikrobiološke parametre. Mejna vrednost za E. coli v pitni vodi je: 0 /100 ml.

Bakterije, ki so prisotne v črevesju oz. v blatu ljudi in živali. Upoštevamo jih kot zanesljive fekalne indikatorje. V vodi se ohranijo dlje časa kot E. coli, zato njihovo prisotnost v pitni vodi, v kateri drugih bakterij nismo ugotovili, ocenjujemo kot starejše fekalno onesnaženje. Po Uredbi o pitni vodi (Ur.l. RS št. 61/2023) so intestinalni enterokoki uvrščeni v Prilogo I, del A, med mikrobiološke parametre. Mejna vrednost za intestinalne enterokoke v pitni vodi je: 0/100 ml.

Bakterije, ki so na splošno prisotne v okolju. V vlažnem okolju lahko tvorijo biofilme in so zelo odporne na dodana dezinfekcijska sredstva. Njihovo ugotavljanje je smiselno za ocenitev splošnega higienskega stanja vodovodnega sistema oz. možnosti preživetja in razmnoževanja bakterij. Rutinsko jih iščemo v vodi namenjeni za pakiranje. Po Uredbi o pitni vodi (Ur.l. RS št. 61/2023) so bakterije Pseudomonas aeruginosa uvrščena v Prilogo I, del A, med mikrobiološke parametre za vodo namenjeno za pakiranje. Mejna vrednost za P. aeruginosa v vodi namenjeni za pakiranje je: 0/250 ml.

S parametrom določamo število bakterij, ki so lahko v vodi prisotne kot normalna flora. Vsako nenadno povečanje v številu teh bakterij je lahko zgodnji pokazatelj motenj kjerkoli v celotnem sistemu za oskrbo s pitno vodo. Temperatura pomeni, pri kakšni temperaturi smo jih v laboratoriju inkubirali oz. da gre predvsem za bakterije nefekalnega porekla. Po Uredbi o pitni vodi (Ur.l. RS št. 61/2023) je število kolonij pri 22°C uvrščeno v Prilogo I, del C, med indikatorske parametre. Mejna vrednost za število kolonij pri 22°C je po Uredbi o pitni vodi “brez neobičajnih sprememb”. Mejna vrednost za rezultate iz monitoringa je za število kolonij pri 22°C dogovorjena kot: manj kot 100/ml.

S parametrom določamo število bakterij, ki podobno kot število kolonij pri 22°C kažejo na učinkovitost postopkov priprave vode, na razmnoževanje v omrežju zaradi zastojev ali povečane temperature, naknadnega vdora bakterij v sistem itd. Podatek nam pomeni izhodišče za oceno stanja celega sistema. V primerjavi s številom kolonij pri 22°C, nam število kolonij pri 37°C pomaga pri oceni, ali bi lahko šlo tudi za bakterije fekalnega porekla. Po Uredbi o pitni vodi (Ur.l. RS št. 61/2023) je število kolonij pri 37°C uvrščeno v Prilogo I, del C, med indikatorske parametre. Mejna vrednost za Število kolonij pri 37°C je: manj kot 100/ml.

Najpomembnejši virusi, ki se prenašajo z vodo so tisti, ki se razmnožujejo v prebavnem traktu človeka in izločajo z blatom (enterični virusi). V onesnaženi vodi so našli: adenoviruse, astroviruse, caliciviruse, enteroviruse (polio, coxackie, echo, enterovirusi), viruse hepatitisa A, hepatitisa E in rota viruse. Njihov naravni rezervoar, razen za hepatitis E, so ljudje. Virusi se nahajajo v blatu okuženih pri simptomatski in asimptomatski okužbi. Čeprav se zunaj celic gostitelja ne morejo razmnoževati, pa nekateri preživijo v okolju in ostanejo infektivni. V sladki vodi lahko preživijo nekaj mesecev. Prisotnost enteričnih virusov v pitni vodi je nedvomen dokaz fekalnega onesnaženja.

Ker so vsi omenjeni virusi bolj rezistentni na dezinfekcijska sredstva od E. coli, odsotnost E. coli ni zanesljiv pokazatelj odsotnosti ali prisotnosti virusov v pitni vodi. Zaradi večje rezistence so bili kot boljši indikatorji za prisotnost virusov v pitni vodi predlagani enterokoki in spore Clostridium perfringensa.

V Uredbi o pitni vodi (Ur.l.RS št.: 61/2023) virusi niso omenjeni, so pa zajeti v 6. členu, kjer je navedeno, da je pitna voda zdravstveno ustrezna, kadar ne vsebuje mikroorganizmov, parazitov in njihovih razvojnih oblik v številu, ki lahko predstavlja nevarnost za zdravje ljudi.

Današnje laboratorijske metode ne upravičujejo rutinskega spremljanja virusov v pitni vodi. Direktna detekcija je upravičena ob epidemiološki indikaciji ali za oceno uspešnosti med testiranjem naprave za pripravo vode. Vendar moramo vedeti, da negativni rezultati ne pomenijo nujno, da ni bilo virusov v vodi v času vzorčenja, niti da jih ni bilo v času, ko je bila populacija izpostavljena. Izolacija virusa iz vode pa sama po sebi ne dokazuje, da je bila voda pot prenosa bolezni, kaže pa na to, da tveganje obstaja.

Preprečevanje bolezni, ki jih povzročajo virusi s prenosom preko pitne vode zajema preprečevanje kontaminacije na viru in med distribucijo ter ustrezno pripravo vode, vključno z dezinfekcijo. Sistem večkratnih ovir je torej najuspešnejši način.

O morebitni prisotnosti enteričnih virusov v pitni vodi, nam poleg drugih fekalnih indikatorjev govorijo predvsem enterokoki in spore Clostridium perfringensa ter epidemiološka situacija. Ker je s higienskega vidika prisotnost enteričnih virusov v pitni vodi nedvomen dokaz fekalnega onesnaženja, taka voda brez ustrezne priprave ni primerna za uporabo kot pitna voda. Glede ukrepov veljajo enake zahteve, kot pri drugih primerih fekalne kontaminacije, to je, da je do ureditve ustreznih postopkov priprave vode oziroma odprave vzrokov potrebno prekuhavanje pitne vode pri uporabi za pitje, kuhanje in pripravo hrane (ukrep omejitve).

Z  vodo  se  lahko  prenašajo  številni  paraziti  npr.:  Giardia  lamblia,  Cryptosporidium  spp. Entamoeba histolytica. Večina tvori ciste oz. oociste, ki so zelo odporne na običajne oblike dezinfekcije, nekatere je težko odstraniti tudi s filtracijo. Ciste oz. oociste parazitov lahko v pitni vodi preživijo zelo dolgo (oociste kriptosporidija npr. preživijo v sladki vodi tudi več mesecev). Kriptosporidij  je  od  parazitov,  ki  se  prenašajo  z vodo  najbolj  perzistenten v okolju,  najbolj odporen na kemijsko dezinfekcijo in najmanjši, torej ga je najteže odstraniti s filtracijo. Zato je izbran kot referenca za črevesne parazite, ki se prenašajo fekalno oralno z vodo. Če dosežemo cilje v zvezi s kakovostjo pitne vode za kriptosporidij, so doseženi tudi cilji za druge parazite v pitni vodi iz vodovoda.

Oociste kriptosporidija izločajo v blatu okužene živali (zlasti govedo in ovce) ali človek. Poglaviten način prenosa kriptosporidijev je s človeka na človeka (fekalno – oralno), drugi načini so še: uživanje kontaminirane hrane in vode (tudi pri rekreaciji v vodi) ter kontakt z okuženimi živalmi. Osebe z največjim tveganjem zaradi izpostavljenosti kriptosporidijem so: osebe z oslabljenim imunskim sistemom, majhni otroci in starejši. Najpogostejša posledica okužbe je driska. Driska je lahko akutna ali kronična. Izločanje parazitov po preboleli okužbi je lahko dolgotrajno.  Poizkusi na prostovoljcih so pokazali, da za infekcijo zadošča manj kot 10 oocist, teoretični izračuni kažejo, da že zaužitje ene oociste lahko povzroči infekcijo.

V Uredbi o pitni vodi (Ur.l.RS št.: 61/2023) so paraziti omenjeni v 6. členu, kjer je navedeno, da je pitna voda zdravstveno ustrezna, kadar ne vsebuje mikroorganizmov, parazitov in njihovih razvojnih oblik v številu, ki lahko predstavlja nevarnost za zdravje ljudi. V pitni vodi se paraziti rutinsko ne določajo. Zaradi njihove večje rezistence na dezinfekcijska sredstva od E. coli, odsotnost E. coli ni zanesljiv pokazatelj njihove odsotnosti. Boljši indikatorji prisotnosti parazitov v vodi so spore Clostridium perfringensa.  V Prilogi I, Del C Indikatorski parametri je mejna  vrednost  parametra  Clostridium  perfringens  s  sporami:  0/100ml,  v  opombi  pa  je navedeno, da Ta parameter je treba meriti, če ocena tveganja navaja, da je to primerno.

O morebitni prisotnosti parazitov v pitni vodi, nam govorijo dejavniki tveganja. Na tveganje izpostavljene populacije za infekcijo vpliva število, tip kriptosporidijev, živost oocist in imunost izpostavljenih. Na podlagi teh dejstev se ne da podati splošnega ukrepa za vse situacije. Glede na ugotovljene dejavnike tveganja za kontaminacijo in infekcijo in ugotovljeno koncentracijo kriptosporidijev pri največji možni kontaminaciji, je potrebno preprečevanje kontaminacije na viru oziroma med distribucijo in/ali uvesti ustrezno pripravo vode. Sistem večkratnih ovir je najuspešnejši način. Cilj priprave, če hočemo doseči nizko tveganje za infekcijo,  je manj kot 1 oocista/100 l vode. Po uvedbi priprave je potrebno nadzorovati njeno delovanje in preverjati uspešnost. Za odločitev o morebitnem ukrepu omejitve (prekuhavanje) je potrebno upoštevati ugotovljene dejavnike tveganja za kontaminacijo in za infekcijo.