Zika virus – navodila za zdravstvene delavce

Način prenosa

Virus Zika je enovijačen RNA virus iz družine Flaviviridae, rodu Flavivirusov. Virus se najpogosteje prenese z vbodom okuženega komarja vrste Aedes. Komar se razmnožuje v stoječih vodah (zbiralniki vode, okrasni vodometi, zalivalke, podstavki cvetličnih korit …)  in je aktiven preko dneva. Pika od sončnega vzhoda do mraka, tako zunaj kot znotraj bivališč.

Poglaviten rezervoar virusa so najverjetneje primati, vključno s človekom. Med ljudmi se virus Zike večinoma prenaša  posredno preko okuženega komarja. Manj pogosta vrsta prenosa je z okužene nosečnice na razvijajoč plod (vertikalen prenos), preko spolnih odnosov (vaginalnih, oralnih ali analnih) in morda preko darovane krvi, celic, tkiv in organov.

Virusno RNA so našli v krvi, urinu, slini, materinemu mleku, cervikalnih in vaginalnih izločkih in semenski tekočini. Poročil o prenosu preko sline, urina ali materinega mleka za zdaj ni.

Simptomi in znaki bolezni

Zboli eden od petih okuženih z virusom Zika, večinoma je potek okužbe brezsimptomen. Po inkubaciji (običajno 3–14 dni) se bolezen začne z vročino, makulopapuloznim izpuščajem, bolečinami v sklepih ali konjunktivitisom. Drugi simptomi, o katerih so pogosto poročali, so: bolečine v mišicah, glavobol, retroorbitalna bolečina in bruhanje.

Večinoma je bolezen lahkega poteka in brez zapletov. Bolnik ozdravi v nekaj dneh ali najkasneje v enem tednu. Bolnišnično zdravljenje je potrebno v redkih primerih. Smrtnost je najverjetneje nizka, opisani so primeri s smrtnim izidom pri bolnikih s sočasnimi kroničnimi boleznimi, predvsem pa z motnjami imunskega sistema.

Virus Zika povzroča intrauterino okužbo, ki vodi do resnih razvojnih motenj centralnega živčnega sistema.

Okužbo z virusom Zika so prvič povezali s sindromom Guillain-Barre v letu 2014, kasneje pa še z meningoencefalitisom in mielitisom.

Diagnoza

Glede na neznačilne simptome in znake ob okužbi z virusom Zika, je nabor diferencialnih diagnoz obsežen. Poleg denge moramo pomisliti na leptospirozo, malarijo, rikeciozo, rdečke, ošpice, okužbo s streptokokom skupine A, parvovirusom, enterovirusom, adenovirusom in okužbo z alfavirusi (čikungunjo, Mayaro, Ross River, Barmah Forest, O^, nyong-nyong in Sindibis).

Diagnozo se postavi na osnovi bolnikovih kliničnih znakov, časa in kraja potovanja, njegovih takratnih aktivnosti ter rezultatov mikrobioloških preiskav.

Mikrobiološka laboratorijska diagnostika poteka s testiranjem seruma ali krvi. V krvi z dodanim antikoagulansom (EDTA) dokazujemo virusno nukleinsko kislino, za virus specifična IgM, IgG protitelesa in nevtralizirajoča protitelesa pa ugotavljamo v serumu.

V prvem tednu po pojavu simptomov lahko ugotovimo okužbo z virusom Zika z dokazom virusne RNA z metodo polimerazne verižne reakcije z reverzno transkriptazo (RT-PCR) iz vzorca krvi (z EDTA). Specifična virusna protitelesa razreda IgM se značilno pojavijo proti koncu prvega tedna bolezni, nato pa še protitelesa razreda IgG. Slednja pogosto navzkrižno reagirajo z drugimi flavivirusi (virusom denge in Zahodnega Nila ter virusom klopnega meningoencefalitisa), zato je potrebno opraviti tudi nevtralizacijski test redukcije plakov.

Navodila za odvzem in pošiljanje kužnin

Kužnina za dokaz RNA virusa Zika je 2–4 ml krvi z EDTA; takojšen transport v laboratorij ali hraniti pri +4 °C.

Kužnina za dokaz specifičnih protiteles je 1–2 ml seruma; takojšen transport v laboratorij ali hraniti pri +4 °C.

Za dodatne informacije glede mikrobiološke diagnostike:

Laboratorij za diagnostiko zoonoz, Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo, Medicinska fakulteta v Ljubljani, Zaloška 4, 1000 Ljubljana (tel: 01/5437466 ali 01/5437432) ali vodja: prof. dr. Tatjana Avšič-Županc (tel: 01/5437450).

Zdravljenje

Specifičnega zdravljenja okužbe z virusom Zika ni, prav tako tudi ni cepiva.

Bolniku priporočamo počitek, pitje tekočin (da ne nastopi izsušitev ob vročini) in jemanje zdravil za zniževanje močno povišane telesne temperature, lajšanje glavobola in mišičnih bolečin (npr. paracetamol). Jemanja acetilsalicilne kisline (aspirina) ali nesteroidnih antirevmatikov (npr. ibuprofena, ketoprofena, naproksena, diklofenaka itd.) se zaradi povečane možnosti krvavitev izogibamo.

Nosečnice in potovanje/bivanje v endemičnih področjih

Nosečnicam, ki so potovale na območja, kjer se prenaša virus Zika, se svetuje, da o potovanju obvestijo svojega ginekologa, ki bo ob rednem pregledu opravil še morebitne dodatne preiskave in bolj pozorno spremljal nosečnost.

Preprečevanje spolnega prenosa virusa Zike

Opisani so primeri spolnega prenosa virusa Zika, največkrat z moškega, ki je preboleval simptomatsko okužbo na žensko partnerico ob vaginalnem spolnem odnosu. Opisan je en primer prenosa med moškima spolnima partnerjema in en prenos s simptomatske ženske na moškega spolnega partnerja.

Objavljena sta bila dva primera prenosa okužbe z asimptomatskega moškega na partnerico. Nova spoznanja so privedla do spremembe navodil glede trajanja uporabe kondoma oz. trajanja vzdržnosti po potovanju/bivanju na območjih z Ziko in po preboleli bolezni.

Priporočila so povzeta po zadnjih priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije (6. september 2016, povezava:  http://www.who.int/csr/resources/publications/zika/sexual-transmission-prevention/en/)

Preprečevanje prenosa preko krvi, celic, tkiv in organov

Oseba, ki je potovala/bivala na območjih, kjer se širi virus Zika, ni primerna darovalka krvi še 28 dni po vrnitvi domov.

Darovanje organov se presoja ob posameznem primeru.

Poročanje in prijavljanje bolnikov

Čeprav okužbe z virusom Zika po Zakonu o nalezljivih boleznih ni potrebno prijaviti, svetujemo prijavo potrjene bolezni, povzročene z virusom Zika, območnemu epidemiologu, ki bo ugotavljal poti širjenja in svetoval ukrepe za zmanjšanje prenosa okužbe v lokalnem okolju.