Udeležite se delavnic, prisluhnite zanimivim predavanjem, okroglim mizam, pogovorite se s strokovnjaki ali obiščite interaktivne koticke in katero od številnih stojnic.
PodrobnoSlovenija je v 2014 uvedla spremenjeno prakso označevanja živil - prodajajo se lahko tudi živila s pretečenim datumom minimalne trajnosti. Tako naj bi srednjeročno zmanjšali količino zavržene hrane. Vlada še pričakuje, da bo s tem omogočena delitev viškov hrane socialno ogroženim, humanitarne organizacije pa bodo lažje dobile in upravljale presežke hrane.
Slovenija je uvedla spremenjeno prakso označevanja živil (Pravilnik o splošnem označevanju predpakiranih živil – Ur.l.RS, št. 36/2014)(1), kar pomeni, da se lahko prodajajo tudi živila, ki imajo pretečen datum minimalne trajnosti. Vlada pričakuje, da bo s tem omogočena delitev viškov hrane socialno ogroženim in da bodo humanitarne organizacije lažje dobile in upravljale presežke hrane, s čimer bomo srednjeročno zmanjšali količino zavržene hrane. Izpostavljena je bila tudi koristnost socialnih trgovin, ki so v tujini v osnovi namenjene zbiranju odvečne hrane in njenega posredovanja tistim, ki jo potrebujejo. Socialne trgovina tako koristi vsem; trgovcem in proizvajalcem, ki neprodanega blaga ne zavržejo, socialno najšibkejšim potrošnikom in tudi državi pri lajšanju socialnih stisk.(2) Stališča glede uveljavitve obravnavanega Pravilnika pa so tudi drugačna. Humanitarne organizacije sprejemajo »novo« prakso glede označevanja živil precej zadržano: prevzem in dostava presežkov bosta morebiti nekoliko lažja, vprašanje pa je, koliko bodo trgovci še zainteresirani za njihovo doniranje, če bodo živila odslej lahko ponujali tudi po preteku roka. In to za zdaj neomejeno dolgo, kar vzbuja dvom o kakovosti živil. Do kdaj pa bodo živila res še varna za uživanje, bo moral po novem skrbeti trgovec, ki bo živila prodajal. Sicer gre za izdelke, kot so riž, testenine, zdrob, polenta, kava, suhi fižol, marmelada, olje, sokovi…, ki niso hitro pokvarljivi. Stališče Zveze potrošnikov Slovenije je »Namen spremembe pravilnika je opredeljen kot potrebno dejanje za pomoč socialnim trgovinam in dobrodelnim organizacijam, s spremembo pa so dejansko omogočili trgovini prodajo neprodanih zalog prehrambnih izdelkov, po tistem, ko jim je pretekel rok minimalne trajnosti. Tak način prodaje pomeni ne le zmanjševanje kakovosti izdelkov na prodajnih policah, ampak tudi dodatna možna tveganja za zdravje kupcev, ker zdaj z nobenim predpisom ni več urejeno, koliko časa so tovrstni prehrambni izdelki še lahko v prodaji.«(3)
Podobno Uredbo(4), kot je obravnavani Pravilnik, druge države članice EU uveljavljajo decembra 2014. Pripravljenost in odnos do prodaje hrane s pretečenim rokom minimalne trajnosti se v državah članicah zelo razlikujeta. Dejstvo je, da v zvezi s tem vidijo težave predvsem države, ki so se pridružile Uniji v kasnejših razširitvah in so imele v prejšnjih časih precej rigidne preskriptivne zakonodaje in jim je relativna ohlapnost in nedefiniranost obravnavanih EU predpisov precej tuja. Na Švedskem npr. takšna prodaja že dolgo poteka – v zvezi s tem nimajo nikakršnih težav – živil s pretečenim rokom minimalne trajnosti v trgovinah niti ni potrebno namestiti na posebne prodajne police, kakršen je predpis pri nas. Tudi na Irskem takšna živila prodajajo že dolgo. V Nemčiji spodbujajo, da se tovrstna hrana preseli v socialne trgovine. V Avstriji je takšna živila možno kupiti le v posebnih »socialnih« trgovinah – pri tem gre za spodbujanje socialnega podjetništva. Zaposleni v socialni trgovini je usposobljen tudi oceniti primernost prehranskega izdelka s pretečeno minimalno trajnostjo – vizualno pregleda embalažo, izdelek odpre in opravi organoleptični/senzorični pregled živila. Oceni videz, vonj in okus živila ter presodi o njegovi primernosti za uporabo.
1. Nosilci živilskih dejavnosti so primarno odgovorni. Zagotavljanje varne hrane zahteva celostni pristop skozi celotno živilsko verigo, kar pomeni, da mora vsak nosilec živilske dejavnosti v katerem koli njenem delu zagotoviti, da varnost hrane ni ogrožena. V tem smislu morajo nosilci živilskih dejavnosti v okviru notranjega nadzora, za katerega so odgovorni, izvajati programe dobre higienske prakse in postopke, ki temeljijo na načelih sistema HACCP v skladu z Uredbo (ES) 852/2004 o higieni živil (5). Nosilci humanitarnih organizacij in socialnih ustanov ter trgovin so pri svojih postopkih s hrano zavezanci omenjene uredbe. Glede na 10. člen Uredbe o izvajanju delov določenih uredb Skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili (Uradni list RS, št. 72/10)(6) lahko nosilci humanitarnih organizacij oz. drugi zainteresirani v okviru sektorja, ki mu pripadajo, pristopijo k pripravi Nacionalnih smernic za dobro higiensko prakso ter uporabo načel HACCP. Uveljavljanje »mehke« zakonodaje je v nacionalnem interesu – Smernice namreč omogočajo pomembno pomoč živilskim dejavnostim pri doseganju ciljev Uredbe (ES) 852/2004 o higieni živil.(5)
2. Država svojo soodgovornost izkazuje z izvajanjem uradnega nadzora s strani pristojnih organov v sestavi posameznih ministrstev, ki pri nosilcih živilskih dejavnosti preverjajo skladnost z živilsko zakonodajo.
3. Potrošniki smo pomemben zadnji člen v živilski verigi, ki zagotavljamo varno hrano ter preprečujemo bolezni, ki se z njo lahko prenašajo (7). Potrošniki imamo glede zagotavljanja varne hrane mnoge odgovornosti – jo kupujemo, shranjujemo, obdelujemo, pripravljamo ter nudimo tako drugim kot sebi. Zavedati se moramo varnostnih zahtev in lastnosti posameznih vrst živil (8). Postopki rokovanja z živili v domačem okolju lahko vplivajo na preživetje in razmnoževanje patogenih mikroorganizmov, kakor tudi na navzkrižno onesnaženje drugih živil (9). Glede na dejstvo, da 92% žensk in 61% moških pripravlja obroke najmanj enkrat do dvakrat na teden, če ne vsak dan (10), je zelo pomembno, da se z živili postopa tako, da ne povečujemo tveganja za bolezni, ki se prenašajo s hrano.
Kljub zaupanju v učinkovit sistem varnosti živil se je treba zavedati, da bolezni, ki se prenašajo s hrano, predstavljajo pomemben in naraščajoč javnozdravstveni ter ekonomski problem v mnogih deželah (11).
Za osvetlitev kompleksne problematike sta na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje objavljena prispevka »Vodila/Smernice za razdeljevanje živil v socialnih ustanovah«, ki je prevod ter priredba avstrijskega dokumenta »Leitfaden fur die Weitergabe von Lebensmitteln an soziale Einrichtungen«(12) in »Rok uporabnosti živil«. Prispevka najdete v spodnji priponki.
1. Pravilnik o splošnem označevanju predpakiranih živil. Ur. l. RS, št. 36/2014.
2. Ministrstvo za delo, družino socialne zadeve in enake možnosti. Omogočena delitev viškov hrane socialno ogroženim. Novica z dne 28.5.2014. Privzeto dne 8.9.2014 s spletne strani: http://www.mddsz.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article//7442/
3. Zupančič Grašič J. Viški hrane: bomo socialno ogroženim delili odpadke? Nedelo. 1.6.2014. Privzeto dne 8.9.2014 s spletne strani: http://www.delo.si/zgodbe/nedeljskobranje/viski-hrane-bomo-socialno-ogrozenim-delili-odpadke.html
4. Uredba (EU) Evropskega parlamenta in Sveta št. 1169/2011 z dne 25. oktobra 2011
o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004.
5. Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 852/2004 z dne 29. aprila 2004 o higieni živil.
6. Uredba o izvajanju delov določenih uredb Skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili. Ur. l. RS, št. 72/2010.
7. The Pennington group. (1997) Report on the circumstances leading to the 1996 outbreak of infection with E. Coli O157 in Central Scotland, the implications for food safety and the lessons to be learned. The Stationery Office. Edinburgh
8. Communicable diseases network, Australia and New Zealand working party (CDNANZ). (1997) Foodborne Disease: Towards Reducing Foodborne Illness in Australia. December. Technical Report series No.2 Commonwealth of Australia.
9. Roberts, T., Ahl, A. and McDowell, R. (1995) Risk assessment for microbial hazards. In Roberts, T., Jensen, H. And Unnovehr, L. (eds) Tracking Foodborne Pathogens from Farm to Table. Economic Research Service (ERS). Conference proceedings, Jan 9-10. Washington D.C. USDA, ERS. Miscellaneous Publication No. 1532.
10. Nicolaas, G. (1995) Cooking: Attitudes and Behaviour. OPCS Social Survey Division. Omnibus Survey Publications: Report 5. HMSO. London.
11. World Health Organisation (WHO). (2000) Address by the Director General to the 53rd World Health Assembly. Reference A53/3. 15 May. Geneva
12. Schneider, F. Leitfaden fur die Weitergabe von Lebensmitteln an soziale Einrichtungen. Wien: Bundesministerium für Land- und Forstwirtschaft, Umwelt und Wasserwirtschaft, 2011. Privzeto dne 8.9.2014 s spletne strani na naslednji povezavi.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
