Mišja mrzlica (Hemoragična mrzlica z renalnim sindromom – HMRS)

Leta 1951 so se z njo srečali tudi vojaki Združenih narodov, ki so bili nameščeni v Koreji, kjer je virus tudi dobil ime po reki Hantaan, ki teče med Severno in Južno Korejo, ob kateri so ulovili okužene miši.

Drugi mejnik je izbruh bolezni med Indijanci na območju Four Corner v ZDA leta 1993, kjer je bolezen povzročila vrsta hantavirusa, imenovana Sin Nombre, ki je za človeka veliko usodnejša, saj drugače kot na stari celini prisotni virusi, katerih tarčni organ so ledvice, ta virus prizadene pljuča in srčno-žilni sistem. Zaradi onemogočanja dihanja je smrtnost kar do 60-odstotna. To bolezen poimenujejo hantavirusni srčno-pljučni sindrom (HCPS).

Pri nas bolezen poimenujemo tudi mišja mrzlica.

Povzročitelj

Povzročajo jo RNA virusi iz rodu Hanta, ki spadajo v družino Bunyaviridae.

Poznanih je več kot 25 antigensko različnih virusnih vrst. Bolezen pri ljudeh povzročajo predvsem virusi Hantaan, Seoul, Puumala in Dobrava.

V Sloveniji   bolezen povzročata predvsem virusa Puumala in Dobrava.

Inkubacijska doba

Čas od okužbe do nastanka znakov bolezni je običajno 2 do 4 tedne, lahko pa vse od nekaj dni do dveh mesecev.

Način prenosa

Povzročitelj kroži v naravnih  žariščih  predvsem med glodavci, kot so miši, voluharji in podgane, ki so kronični nosilci.  Povečano število obolenj je običajno povezano s povečanim številom miši in podobnih glodavcev.

Ljudje smo naključni gostitelji virusa. Predpostavlja se, da se bolezen z glodavca na človeka prenese preko vdihavanja virusov, ki se nahajajo v delcih izločkov (seč, iztrebki, slina) glodavcev. S temi iztrebki se okuži hrana, voda in okolje.

Dovzetnost za okužbe

Bolezen se običajno pojavlja v pomladansko – poletnih in jesenskih mesecih, ko se ljudje več zadržujejo v naravi oziroma opravljajo delo na polju in v gozdu.

Pogosto je povezana z opravili na vrtu, polju, dejavnostmi v naravi – taborjenjem, kopanjem, zlasti na divjih kopališčih, rekreacijo oziroma čiščenjem mest, kjer so vidni sledovi in ali iztrebki glodavcev. Bolezen se pogosteje pojavlja na podeželju pa tudi v mestih, kjer  glodavci z iztrebki onesnažijo predmete in hrano v kleteh, skladiščih.

Simptomi in znaki bolezni

Bolezen poteka v več fazah.

Bolezenski znaki so deloma odvisni tudi od vrste virusa, ki je okužbo povzročil.

V prvi fazi, ki traja nekaj dni je prisotna predvsem visoka vročina, mrzlica, močan glavobol, močne bolečine v ledvenem predelu in trebuhu. Pojavijo se bolečine pri gibanju očesnih zrkel, očesne veznice so močno pordele, bolnik je v obraz rdeč, kot bi bil opečen po sončenju. Pri lažji obliki se v tej fazi obolenje tudi konča in pride do ozdravljenja brez posledic.

V težkih primerih bolezni, po nekaj dnevih visoke vročine nastopi hipotenzivna faza, ko pride do nenadnega  padca  krvnega pritiska. Bolnik postane nemiren, pojavijo se motnje zavesti,  krči, krvavitve v koži in sluznicah.

Temu obdobju sledi obdobje, kjer prevladujejo znaki odpovedi ledvic (skromno izločanje urina, prisotnost beljakovin  in krvi v urinu). V tem obdobju je tudi velika nagnjenost h krvavitvam. To obdobje traja nekaj dni, lahko pa v tej fazi bolnik tudi umre.

Smrtnost po okužbi z virusom Puumala je nizka (0,1-0,04 %), višja pri bolnikih okuženih z virusom Dobrava.

Pojav povečanega izločanja seča ( poliurija) oznanja obdobje ozdravljenja. To obdobje lahko traja več tednov  ali mesecev in se konča s popolnim ozdravljenjem.

Najtežje oblike običajno povzroča virus Hantaan, medtem ko virusa Dobrava in Puumala povzročata lažje oblike obolenja.

Pri bolnikih, ki so preboleli mišjo mrzlico se razvije doživljenjska zaščitna imunost. Ponovne okužbe niso opisane.

Kužnost

Bolezen se ne prenaša s človeka na človeka.

Zdravljenje

Zdravljenje je simptomatsko. Bolnikom znižujemo visoko telesno temperaturo, skrbimo, da ne dehidrirajo, oziroma jih po potrebi priključimo na dializo. V povprečju so v bolnišnici deset dni, a okrevanje se lahko zavleče precej dlje.

Preprečevanje okužb

Cepiva proti tej bolezni zaenkrat še ni na voljo.

Splošni ukrepi so usmerjeni k uničevanju podgan, miši in drugih glodavcev. Pomembna je predvsem splošna in osebna higiena ter higiena okolja in prostorov.

Ker se hantavirus, ki povzroča HMRS, prenaša z vdihavanjem izločkov glodavcev, je pomemben ukrep preprečevanja bolezni predvsem zatiranje glodavcev oziroma deratizacija.

Zelo pomembno je tudi umivanje rok, po vsakem opravilu, pri katerem pridemo v stik z zemljo ali prahom  predvsem v naravi.

Nasveti za preprečevanje okužb z virusom mišje mrzlice

V domačem okolju

• poskrbimo, da glodavcem preprečimo dostop v hišo,
• poskrbimo za varno odstranjevanje odpadkov hrane, da ne privabljamo glodavcev,
• živila in pijačo hranimo v zaprtih posodah, da preprečimo morebitne okužbe,
• izvajamo redno deratizacijo,
• pri čiščenju dalj časa zaprtih prostorov upoštevamo naslednje:
• pred začetkom čiščenja temeljito prezračimo prostor tako, da na stežaj odpremo vsa okna in vrata za najmanj 30 min. V času prezračevanja nismo v prostoru;
  • med tem pripravimo raztopino klornega razkužila, kjer eno enoto razkužila (npr. Varikine), zmešamo z devetimi  enotami vode. Če uporabimo že pripravljeno razkužilo, upoštevamo navodila proizvajalca;
  • površine, kjer so iztrebki ali mrtve miši, razkužimo s pomočjo razpršila, v katerem je pripravljeno razkužilo. Lahko uporabimo pršilke porabljenih čistilnih sredstev. Minimalni čas delovanja razkužila je 5 minut;
  • pri delu si zaščitimo roke z rokavicami iz lateksa. Razkužene iztrebke ali mrtve glodavce poberemo s papirnato brisačo in jih odstranimo v vrečko in odvržemo med komunalne odpadke Po odstranitvi poginulih glodavcev in iztrebkov, razkužimo še ostale  površine in predmete, ki so lahko onesnaženi z iztrebki in so zato kužni;
  • po razkuževanju je potrebno prostor in površine še mokro očistiti. Pri tem pazimo, da ne pride do dvigovanja prahu, v katerem so iztrebki glodavcev in njihovih ostankov;
  • po končanem razkuževanju in čiščenju odstranimo uporabljene rokavice v vrečko za smeti med splošne komunalne odpadke ter si roke temeljito umijemo z vodo in milom;

Pri bivanju v naravi:

• pazimo, da zaščitimo hrano in pijačo pred glodavci,
• hrane ne puščamo na tleh,
• ne pijemo vode iz izvirov v naravi,
• ne poležavamo na golih tleh,
• skrbimo za higieno rok.

Pri opravljanju (poklicno) dela v naravi:

• pri delu v naravi pazimo na svoje osebne stvari in jih ne puščamo dlje časa nezaščitene na tleh,
• pri delu, pri katerem se zelo praši, uporabljamo zaščitno masko,
• skrbimo za higieno rok predvsem po opravljeni potrebi in pred hranjenjem, med opravljanjem dela ne kadimo,
• ne pijemo vode iz izvirov v naravi,
• poskrbimo, da odstranimo ostanke hrane, ki privabljajo glodavce.
• ne poležavamo in posedamo  na golih tleh.

Pogin miši v letih, ko je populacija le-teh povečana, ni nenavaden pojav. Posamezno poginulo miš ali drugega poginulega glodavca lahko občani zakopljejo, sežgejo ali odložijo med preostanek komunalnih odpadkov. Večje količine poginulih miši naj občani zapakirajo v biološko razgradljivo neprepustno embalažo in se obrnejo na Veterinarsko higiensko službo Nacionalnega veterinarskega inštituta.«

Zgibanka o mišji mrzlici