Nalezljive bolezni od A do Ž

Škrlatinka

Nalezljive bolezni od A do Ž

Škrlatinka je otroška nalezljiva bolezen, ki jo povzroča bakterija Streptococcus pyogenes iz skupine A (GAS - Group A Streptococci).

Zadnje posodobljeno: 13.02.2023
Objavljeno: 13.02.2023

Škrlatinka se običajno pojavi sočasno s streptokokno okužbo žrela, lahko pa sledi tudi streptokokni piodermiji (gnojnemu vnetju kože) in okužbam ran.

Bolezen se najpogosteje pojavlja v hladnejših mesecih (pozno jeseni, pozimi in zgodaj spomla­di).

Škrlatinka je najpogostejša pri otrocih in mladostnikih. S škrlatinko redko zbolijo otroci, ki so mlajši od treh let.

 

Povzročitelj

Škrlatinko povzroča okužba s Streptococcus pyogenes (betahemolitični streptokok skupine A). Sevi S. pyogenes, ki povzročajo škrlatinko, izločajo eritrogene (pirogene) eksotoksine.

Rezervoar

Ljudje smo edini rezervoar za streptokoke skupine A (GAS). Pri ljudeh se S. pyogenes nahaja v nosno-žrelnem prostoru in na koži.

Prenos okužbe

Vir okužbe so bolniki in osebe brez izraženih simptomov in znakov bolezni (klicenosci bakterij). Okužimo se s tesnim stikom, vstopno mesto streptokokov pa je običajno sluznica žrela (kapljični prenos z govorjenjem, kašljanjem in kihanjem preko stika s kapljicami sline ali nosnim izcedkom), redkeje poškodovana koža.

Manjšo vlogo pri širjenju okužbe ima posreden prenos preko okuženih površin in predmetov ter hrane.

Ljudje, oboleli za škrlatinko, so veliko bolj kužni kot osebe brez izraženih simptomov in znakov bolezni (klicenosci).

Dejavniki tveganja

Najpogostejši dejavnik tveganja je tesen stik z drugo osebo s škrlatinko. Odrasli, ki so pogosto v stiku z otroci npr. starši šoloobveznih otrok, imajo povečano tveganje za škrlatinko in okužba se pogosto razširi na druge ljudi v njihovem gospodinjstvu.

Gneča, npr. v vrtcih in šolah povečuje tveganje za širjenje bolezni.

Inkubacija

Inkubacijska doba (čas, ki preteče od okužbe do pojava prvih simptomov/znakov bolezni) traja od 1-7 dni, običajno 2-5 dni.

 

Klinična slika

Bolezenski simptomi in znaki, značilni za škrlatinko:

  • vneto žrelo je močno rdeče, nebnice so povečane in vnete, z izcedkom ali brez njega, pogosto pokrite z belkasto rumenimi oblogami,
  • glavobol, mrzlica, vročina (običajno višja od 38,5 °C),
  • bolečine v trebuhu, slabost in bruhanje,
  • boleče in povečane sprednje vratne bezgavke,
  • drugi dan bolezni se po koži trupa pojavi rdeč izpuščaj, ki se širi na vrat in ude,
  • izpuščaj je hrapav, lahko je srbeč in na pritisk zbledi,
  • izrazito rdeča lica, bledica okrog ust med konico nosu in brado (Filatov trikotnik),
  • po koži in sluznicah (npr. sluznica mehkega neba) so lahko vidne posamezne pikčaste krvavitve,
  • izpuščaj je v pregibih (kožne gube na vratu, pod pazduho, v dimljah, na komolcih in kolenih) pogosto zgoščen v prečne črte (Pastijev znak),
  • belo obložen jezik, ki se v štirih dneh olušči in postane izrazito malinasti,
  • približno teden dni po izpuščaju se začne koža luščiti.

Telesna tempera­tura je najvišja drugi dan bolezni in lahko preseže 40 °C. Spremlja jo pospešeno bitje srca.

 

Zapleti in izid bolezni

Zapleti pri škrlatinki so redki. Zapleti se pojavijo zaradi širjenja bakterij v bližnja in/ali oddaljena tkiva in organe že zgodaj v poteku bolezni. Škrlatinka se lahko zaplete v:

  • vnetje srednjega ušesa,
  • peritonzilarni absces in celulitis (ognojek in vnetje podkožja ob nebnicah),
  • retrofaringealni absces (ognojek bezgavk na zadajšnji in stranski steni žrela),
  • akutni sinuzitis in mastoiditis (akutno vnetje obnosnih votlin in vnetje mastoidne kosti),
  • streptokokno pljučnico,
  • gnojni meningitis in možganski absces (gnojno vnetje možganskih ovojnic in možganski ognojek) ,
  • osteomielitis (vnetje kostnega mozga in kosti),
  • artritis (vnetje sklepov),
  • streptokokni sindrom toksičnega šoka (resna okužba s pyogenes, ki izločajo eksotoksine, le-ti pa poškodujejo tkiva, vdrejo v kri in lahko vodijo v sepso, večorgansko odpoved in smrt),
  • sepso (skrajni sistemski odziv telesa na okužbo, ki sproži verižno reakcijo poškodb tkiva, odpovedi organov in lahko vodi v smrt).

Zelo red­ko se pojavijo pozni imunsko pogojeni zapleti, kot je akutni poststreptokokni glomerulonefritis (vnetje ledvic, ki se pojavi 7-21 dni po okužbi) in akutna revmatična vročica (vnetna revmatična sistemska bolezen, ki se pojavi 2-3 teden po okužbi) ter poststreptokokni artritis (vnetje sklepov, ki se pojavi 1-2 teden po okužbi).

Obolenje z akutnim poststreptokoknim glomerulonefritisom, akutno revmatično vročico in poststreptoknim artritisom lahko nekaj tednov po okužbi s S.pyogenes potrdimo z dokazom antistreptokoknih protiteles v bolnikovi krvi.

Večino zapletov preprečimo s pravočasnim in doslednim zdravljenjem z ustreznimi antibiotiki.

Bolezen večinoma poteka blago. Bolezenski znaki, vključno z izpuščajem, ponavadi minejo približno v tednu dni. Smrt zaradi škrlatinke je izjemno redka.

 

Postavitev diagnoze

Diagnozo postavimo na podlagi značilne klinične slike.

Z labora­torijskimi preiskavami ugotovimo zmerno povečano število levkocitov s prevlado nevtrofilnih granulocitov v krvi in prisotnostjo posameznih eozinofilnih granulocitov ter zmerno povišan C- reaktivni protein.

Klinično diagnozo škrlatinke potrdimo z dokazom anti­gena S.pyogenes v brisu žrela (hitri testi) ali osamitvijo bakterije na kulturi.

Diferencialna diagnoza

Podobno klinično sliko imajo še nekatere druge kožne infekcije oz. bolezni kože in podkožja kot npr.:

  • virusne izpuščajne bolezni (adenoviroza, enteroviroza, okužbe, ki jih povzročajo respiratorni virusi in druge) (ni prisotnih znakov bakterijske okužbe, kar potrdimo z laboratorijsko in mikrobiološko diagnostiko in odsotnostjo antigena pyogenes);
  • stafilokokna škrla­tinka (koža je bolj napeta kot pri streptokokni škrlatinki, jezik ni malinast);
  • okužba, ki jo povzroča Mycoplasma pneumoniae (spremembe na koži so manjše od enega centimetra, spremenjena je samo barva prizadetega predela kože);
  • Kawasakijeva bolezen (sistemska vnetna bolezen, prisotno je obojestransko vnetje očesne veznice in močno pordela sluznica ustne votline);
  • alergijske reakcije (lokalna ali splošna reakcija organizma na alergen, prisoten je lahko mehurčkasti izpuščaj na mestu vstopa alergena).

 

Zdravljenje

Zdravljenje z antibiotiki je potrebno in strokovno utemeljeno, saj skrajša čas trajanja in intenzivnost simptomov, zmanjša verjetnost prenosa okužbe in preprečuje razvoj zapletov.

Škrlatinko zdravimo praviloma s penicilinom 10 dni. Drugo antibiotično skupino izberemo le pri pacientih, ki so na penicillin preobčutljivi. Spremljajoče simptome (vročina, bolečina) zdravimo z analgetiki in antipiretiki.

 

Kemoprofilaksa

S kemoprofilakso želimo z ustreznimi zdravili zaščititi osebe pred okužbo in boleznijo. Pri bolnikih in njihovih tesnih stikih, ki so preboleli akutni poststreptokokni glomerulonefritis ali akutno revmatično vročico je potrebna ustrezna antibiotična zaščita, praviloma benzatinpenicilin. Drugo antibiotično skupino izberemo le pri pacientih, ki so na penicilin preobčutljivi. Trajanje kemoprofilakse se določi individualno.

V primeru, da se pojavi izbruh škrlatinke v vrtcu, šoli ali drugi skupini, ki se intenzivno širi kljub izvajanju preventivnih ukrepov in se pojavljajo težke oblike škrlatinke, invazivne okužbe povzročene z GAS in smrtni primeri, se lahko izjemoma odločimo za kemoprofilakso celotne skupine, da izbruh prekinemo. Pri odločitvi je potrebno skrbno pretehtati razmerje koristi in stranskih učinkov množične kemoprofilakse. Odločitev sprejme epidemiolog.

Preprečevanje

Cepiva proti škrlatinki ni.

Za preprečevanje okužbe je pomembno predvsem izogibanje tesnemu stiku z bolnikom in vzdrževanje ustrezne osebne in splošne higiene. Zlasti je pomembna ustrezna higiena rok, še posebej po kašljanju in kihanju ter pred pripravo hrane.

Za preprečevanje širjenja škrlatinke je pomembno:

  • izogibanje stikom z ljudmi in uporaba maske v času kužnosti (osamitev oz. izolacija),
  • pogosto umivanje rok z milom in vodo vsaj 20 sekund,
  • uporaba razkužil za roke,
  • pokrivanje ust in nosu z robčkom ob kašljanju in kihanju in odlaganje robčkov v smeti,
  • kašljanje in kihanje v zgornji del rokava ali komolec, ne v roke,
  • pomivanje kozarcev, pribora in krožnikov, ki jih uporabi bolna oseba,
  • pogosto prezračevanje zaprtih prostorov.

 

Kužnost

Bolnik je kužen od začetka pojava bolezenskih znakov do 24 ur po zdravljenju s penicilinom. Bolnika moramo prvih 24 ur zdravljenja osamiti. Izostane naj iz dela, šole ali vrtca, dokler ni minilo 24 ur od začetka zdravljenja s penicilinom in dokler ima povišano telesno temperaturo.

Imunost

Imunost se razvije samo proti specifičnemu eritrogenemu (pirogenemu) eksotoksinu, ki ga izloča sev, s katerim je bolnik okužen. Zaradi razlik med eritrogenimi (pirogenimi) eksotoksini, ki jih izločajo različni sevi S.pyogenes, lahko oseba, ki je prebolela škrlatinko, v prihodnosti znova zboli. Ljudje redko zbolijo z škrlatinko večkrat.

 


ŠKRLATINKA je po Zakonu o nalezljivih boleznih1 (ZNB, UL RS, št.69-3133/95, glej priloga Pravilnik o prijavi nalezljivih bolezni in posebnih ukrepih za njihovo preprečevanje in obvladovanje2) na seznamu prijavljivih nalezljivih bolezni v Sloveniji. Prijavo je zdravnik dolžan oddati NIJZ v skladu z merili za prijavo, objavljenimi in posodobljenimi v dokumentu Definicije prijavljivih nalezljivih bolezni za namene epidemiološkega spremljanja, ki jo najdejo na spletnih straneh NIJZ.3

Zakon o nalezljivih boleznih

Pravilnik o prijavi nalezljivih bolezni in posebnih ukrepih za njihovo preprečevanje in obvladovanje2  

Definicije prijavljivih nalezljivih bolezni za namene epidemiološkega spremljanja3

Za dobro javno zdravje
Koronavirus

Spremljanje okužb s SARS-CoV-2 (covid-19)

Podrobno
Preprečevanje poškodb

Nasveti za varno in veselo noč čarovnic

Podrobno
Nalezljive bolezni

Tedensko spremljanje respiratornega sincicijskega virusa (RSV)

Podrobno