Udeležite se delavnic, prisluhnite zanimivim predavanjem, okroglim mizam, pogovorite se s strokovnjaki ali obiščite interaktivne koticke in katero od številnih stojnic.
PodrobnoNa potovanjih smo izpostavljeni drugačnim naravnim, klimatskim, higienskim, prometnim in zdravstvenim razmeram kot doma, zato je treba potovanje skrbno načrtovati in poskrbeti za zaščito svojega zdravja že pred potovanjem, na potovanju in tudi po vrnitvi s potovanja.
Med številnimi tveganji, ki jim je izpostavljen potnik, imajo prav nalezljive bolezni pogosto velik oz. dolgotrajen vpliv na zdravje. Če poznamo načine, kako tovrstna tveganja čim bolj zmanjšati in se na poti držimo določenih pravil, nam to omogoči polna potovalna doživetja, ne glede na to ali se na pot odpravlja zdrav mlad študent, družina z majhnimi otroki, starejši potnik s kroničnim obolenjem, popotnik z nahrbtnikom in drugi. Predvsem so pomembna priporočila, kako se na poti lahko izognemo okužbam s hrano in vodo, boleznim, ki se prenašajo z direktnim in indirektnim kontaktom, boleznim, ki jih prenašajo žuželke, kako se zaščititi s cepljenjem oz. z zdravili, ipd. Potnik se mora zavedati, da je njegovo zdravje med bivanjem v neki državi v veliki meri odvisno od njega samega. Zato mora dobiti jasne in izčrpne informacije, ki so v skladu z najnovejšimi priporočili medicinske stroke.
V ambulantah za cepljenje in potovalno medicino potnikom glede na destinacijo, trajanje in tip potovanja, zdravnik in/ali medicinska sestra svetujeta glede zaščite lastnega zdravja na potovanju, kar med drugim vključuje različna cepljenja in zaščito proti malariji. Svetovanje prilagodimo tudi glede na zdravstveno stanje posameznika in opravljena dosedanja cepljenja. Najbolj primeren čas za posvet v ambulantah za cepljenje in potovalno medicino, da lahko zaščito s cepljenjem pred potovanjem še pravočasno opravimo, je 6-8 tednov pred potovanjem oziroma najmanj 1 mesec pred potovanjem.
Pred planiranjem potovanja je pomembno, da potnik preveri svoj cepilni status, to so opravljena cepljenja v predšolski in šolski dobi. Podatke dobijo v cepilnih kartončkih/knjižicah ali zdravstveni kartoteki. Zaradi vse večjega pojavljanja ošpic v razvitem in manj razvitem svetu je zaščita pred ošpicami še posebej pomembna. Vsi, ki imajo zabeležena dva datuma cepljenja proti ošpicam ali zabeleženo prebolelo bolezen oziroma vsi rojeni pred letom 1960, so pred boleznijo ustrezno zaščiteni.
Priporočila glede cepljenja za potnike so, da se zaščitijo proti virusu hepatitisa A in obnovijo zaščito proti tetanusu, v kolikor je od zadnjega cepljenja proti tetanusu minilo več kot 10 let. Poživitveno cepljenje proti tetanusu je krito s strani obveznega zdravstvenega zavarovanja in se ga opravi pri izbranemu osebnemu zdravniku. Za doživljenjsko zaščito proti hepatitisu A je potrebno prejeti 2 odmerka cepiva. Za nekatere destinacije pa so priporočena še druga cepljenja, npr. proti tifusu, meningokoknem meningitisu, steklini, otroški paralizi.
Obvezno cepljenje, ki ga države lahko zahtevajo, je cepljenje proti rumeni mrzlici, ker je rumena mrzlica potencialno smrtna virusna vročica s krvavitvami v notranje organe, prenašajo pa jo komarji. Cepljenje je enkratno, zaščita se pojavi okoli 10 dni po cepljenju in je doživljenjska. V ambulanti za cepljenje in potovalno medicino ob cepljenju izdamo mednarodni certifikat, ki začne veljati 10 dni po cepljenju in velja doživljenjsko. Države, ki zahtevajo za vstop v lastno državo mednarodni certifikat, lahko najdete v publikaciji Cepljenje in antimalarična zaščita po državah na naslednji povezavi in tudi na straneh Fitfortravel na naslednji povezavi in na spletni strani WHO na naslednji povezavi.
Potniku prilagojeno svetovanje v ambulantah za potovalno medicino NIJZ izhaja iz ocene tveganja za zdravje na potovanju. Ocena tveganja pa temelji na podatkih o tveganjih na destinaciji potovanja, od predhodno že opravljenih cepljenjih potnika, od njegovega zdravstvenega stanja ter od podatkov o načinu, trajanju in aktivnostih na potovanju. Glede na starost potnika, njegovo trenutno zdravstveno stanje, morebitne kronične bolezni, alergije in druga stanja, predhodno opravljena cepljenja ter že pridobljene izkušnje s potovanj, se dogovorimo za ustrezno zaščito z zdravili (proti malariji), opravimo dogovorjena cepljenja (proti hepatitisu A, hepatitisu B oz. proti hepatitisu A+B, rumeni mrzlici, tifusu, meningokoknemu meningitisu, …).
Priporočeno zaščito s cepljenji in zaščito z zdravili za posamezno izbrano destinacijo/državo si lahko ogledate v publikaciji Cepljenje in antimalarična zaščita po državah na naslednji povezavi in tudi na straneh Fitfortravel na naslednji povezavi in na spletni strani WHO na naslednji povezavi.
Nekatera cepljenja se lahko opravijo pri izbranem osebnem zdravniku, sicer pa vsa cepljenja, ki so obvezna ali priporočena za določene predele sveta, lahko opravijo potniki v za to specializiranih ambulantah za potnike Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Kontaktni podatki ambulant, ki so v vseh slovenskih regijah, so navedeni na spletni strani NIJZ na naslednji povezavi.
Odločitvi glede cepljenj je potrebno nameniti posebno pozornost in zato skrbno načrtovati pravočasen obisk ambulante za potnike, vsaj en mesec pred odhodom, še bolje 6- 8 tednov prej. Predvsem pa mora potnik ozaveščeno, odgovorno in pravočasno prevzeti skrb za lastno zdravje.
Priporočila vključujejo napotke o splošnih higienskih ukrepih ter skrbni izbiri hrane in pijač. Zelo enostaven higienski ukrep, žal velikokrat spregledan ali pozabljen, je čim pogostejše umivanje rok, kjer koli imamo na voljo toplo vodo in milo. Roke moramo vedno umiti pred vsako jedjo in ko zapuščamo sanitarne prostore. Če je mogoče jih obrišemo v papirnate brisače. Kjer ni na voljo čiste vode, svetujemo uporabo mokrih higienskih oz. alkoholnih robčkov. Dodatno lahko uporabimo razkužilo za roke, ki ga vedno nanašamo na čiste roke.
Pri izboru hrane moramo biti pozorni, da je dobro pečena, kuhana ali ocvrta in pravkar pripravljena. Varno je tudi uživanje suhe hrane (krekerji, kruh). Sadje in zelenjavo uživamo termično obdelano ali tisto, ki jo lahko sami olupimo, razbijemo ali razrežemo s čistim nožem in čistimi rokami. Izogibamo se uživanju »mlačne hrane«, neprekuhanega mleka, mlečnih izdelkov in slaščic, sladoledov ter raznih omak, prelivov, narezkov, ki stojijo na sobni temperaturi. Prav tako ne priporočamo uživanja surovih rib in morskih sadežev (školjk). Upoštevamo pravilo: »Skuhaj, speci, olupi ali ne jej«.
Pijemo ustekleničeno vodo in pijače (originalno zaprte) ter jim ne dodajamo ledu, varni so tudi prekuhani/prevreti vroči napitki. V komunalno neurejenih okoljih si tudi zobe umivamo z ustekleničeno ali prekuhano vodo. V kolikor ni možnosti za ustekleničeno vodo, jo pred uživanjem dobro prekuhamo ali kemično dezinficiramo in dodatno še filtriramo, zaradi možnosti prisotnosti spor mikroorganizmov, odpornih na prekuhavanje in kemična dezinfekcijska sredstva.
Mednarodni potniki se lahko srečujejo tudi z okolji, kjer prevladujejo ekstremne podnebne razmere, na katere niso navajeni. Izpostavljenost vročini in mrazu lahko povzroči resna stanja, poškodbe ali tudi smrt. Zato svetujemo, da se potniki seznanijo z ekstremnimi podnebnimi razmerami, s katerimi se bodo morebiti soočili med potovanjem in se nanje ustrezno pripravijo (ustrezna obleka, znanje in oprema).
Izpostavljenost UV žarkom je visoka na področjih blizu ekvatorja, v področjih zmernega podnebja pa med poletnimi meseci, na višjih nadmorskih predelih, od 10:00 ure dopoldne do 16:00 ure popoldne. Izpostavljenost dodatno povečuje odsevanje sončnih žarkov od morske gladine, peska ali snega. Temu smo najpogosteje izpostavljeni med plavanjem, jadranjem, aktivnostmi na plaži in med smučanjem. Več zdravil, ki jih pogosto jemljemo, lahko povzroči fotosenzibilnost (povečano občutljivost na sonce). To so: acetazolamid, amiodaron, antibiotiki (fluorokinoloni, sulfonamidi in tetraciklini), diuretiki (furosemid, hidroklorotiazid), nesteroidna protivnetna zdravila (ibuprofen, ketoprofen, naproksen, piroksikam, celekoksib), sulfonil urea (glipizid, gliburid). Povečana občutljivost na sonce se lahko pojavi tudi pri bolezenskih stanjih kot so bolezni vezivnega tkiva in kožne bolezni (različni izuščaji, rozaceja in vitiligo). Uživanje alkohola vodi v spremembe obnašanja in posledično do zvišanega tveganja za sončne opekline.
Na potovanjih lahko srečamo tudi nevarne živali, ki povzročijo poškodbo ali sprožijo alergijsko reakcijo. Zelo nevarne so tudi okužbe s povzročitelji, ki jih živali lahko prenašajo (steklina, hemoragična mrzlica, kuga…).
Respiratorne okužbe, ki se pojavijo pri do 20% vseh potnikov, so najpogostejši vzrok obiska zdravnika po koncu potovanja. Prevladujejo okužbe zgornjih dihalnih poti, povzročitelji pa so večinoma enaki tistim, ki se pojavljajo doma, to so najpogosteje virusi. Bakterijski patogeni so redkejši, prav tako tudi eksotični vzroki.
Potovalna driska je najpogostejša zdravstvena težava potnikov, ki se pojavi na samem potovanju ali kmalu po vrnitvi domov. Prizadene od 20% do 60% potnikov. Lahko je posledica okužbe z različnimi mikroorganizmi ali zastrupitve z njihovimi presnovki zaradi slabših higiensko sanitarnih razmer ali pa je vzrok potovalne driske uživanje druge vrste hrane, drugačnih začimb, sadja, na katere nismo navajeni, potovalni stres,… Potovalna driska je lahko nevarna za dojenčke in majhne otroke, za nosečnice, za starejše osebe in bolnike z zmanjšano odpornostjo, pri katerih lahko bolezen privede do nevarne izsušitve organizma oz. dehidracije.
Nad 3.000 m nad morjem se poleg vpliva hladnega zraka z nizko vlažnostjo in ultravijoličnega sevanja, lahko začnejo tudi težave zaradi nizkega parcialnega tlaka kisika v zraku. V primeru trekingov na visokih nadmorskih višinah (predvsem Alpe, Nepal, Tibet, Južna Amerika, Kilimandžaro) pohodniki lahko dobijo višinsko bolezen. Pojavi se tudi pri zdravih posameznikih, ki so telesno dobro pripravljeni, prav tako lahko tudi pri tistih pohodnikih, ki imajo izkušnje z višino, višinske bolezni pa še nikoli niso doživeli.
Pri prvi stopnje višinske bolezni smo hitreje utrujeni, slabo spimo, pojavijo se hudi glavoboli, slabosti, izguba apetita, tudi bruhanje, občutek nemoči, vrtoglavost, omotice, nezanesljiv korak in težave s koncentracijo, otekanje obraza. Vzrok za to je pomanjkanje kisika v celicah našega telesa, kar se pogosteje zgodi, če na teh višinah tudi prenočujemo. V primeru neupoštevanja opozorilnih znakov prve stopnje akutne višinske bolezni in nadaljevanja z vzponom, se lahko razvijeta akutni pljučni edem (težave z dihanjem v mirovanju, spanju, huda utrujenost, nemoč) ali akutni možganski edem, ki sta življenje ogrožajoči stanji.
Cestni promet se v svetu zelo razlikuje, prav tako njegova varnost. Število smrti v cestnem prometu se po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije iz leta v leto povečuje (1,35 milijonov smrti leta 2016), kljub temu pa stopnja smrti glede na naraščajoče število svetovnega prebivalstva ostaja podobna (18,2/100.000 prebivalcev leta 2016). Večino primerov (85%) pripisujejo razvijajočim se državam. Zaradi prometnih nesreč v svetu vsako leto umre približno 25.000 turistov.
Potovanje z avtomobilom zagotavlja neodvisnost od javnih prevoznih sredstev, zaradi česar je izvedba potovanja lažja. Kljub temu pa obstajajo tveganja, ki lahko ogrozijo potovanje z avtomobilom (npr. prometne nesreče), zato sledite spodnjim nasvetom:
Zračni promet v zadnjih desetletjih doživlja velik razpon. Vsako leto z letalom v svetu potuje skoraj 3 milijarde potnikov. S slovenskega letališča, po podatkih Statističnega urada RS, v zadnjih letih vsako leto odpotuje skoraj milijon potnikov.
Nekatera zdravstvena stanja se sicer lahko razvijejo kot neposredni vzrok letenja, vendar se to zgodi zelo redko. Najpogostejši razlogi za zaskrbljenost potnikov so:
Ladijska križarjenja postajajo vse bolj priljubljena oblika spoznavanja tujih krajev. V let 2018 se je križarjenj udeležilo že več kot 28 milijonov potnikov, ki na križarkah preživijo od nekaj dni pa vse do nekaj tednov oz. mesecev. Ladijske družbe nudijo križarjenja po vseh morjih sveta in večjih plovnih rekah po vsem svetu. Potniki lahko s križarkami obiščejo različne predele sveta, kjer so izpostavljeni drugačnim podnebnim, higiensko-sanitarnim in okoljskim dejavnikom, kot doma in lahko vplivajo na njihovo zdravje.
Na križarkah skrbijo za zdravje potnikov z ozaveščanjem o ustrezni higieni rok, izvajanjem ukrepov za zagotavljanje varne hrane in pijače, higienskim vzdrževanjem prostorov in površin ter omogočanjem potnikom in osebju razkuževanje rok pri uporabi toaletnih prostorov, pred vhodom v restavracije in ob vsakem vkrcavanju na ladjo.
Ker so potovanja postala del našega življenja, se zanje odloča tudi vse več nosečnic. Potovanje je za zdravo nosečnico z enoplodno nosečnostjo pred 36. tednom, ki v sedanji in predhodnih nosečnostih ni imela težav, dokaj varno. Svetujemo pa jim, da kljub temu za potovanje ne izberejo manj razvite države s slabo zdravstveno oskrbo, področja tvegana za malarijo in rumeno mrzlico ter izbruhi zike.
Izbrani osebni zdravnik in osebni ginekolog lahko da prve nasvete za varovanje zdravja nosečnice na potovanju. Med nosečnostjo pride do določenih fiziološih sprememb v telesu, ki so lahko samo nadležne, lahko pa se razvijejo tudi v nevarne. Med potovanjem je nosečnica lahko izpostavljena boleznim, ki imajo med nosečnostjo hujši potek, zato so zanje bolj nevarne kot sicer.
Po ocenah Centra za spremljanje in kontrolo nalezljivih bolezni (CDC) Združenih držav Amerike, približno 2,4 milijona njihovih otrok vsako leto potuje v tujino, število pa narašča. Na splošno se otroci soočajo s podobnimi zdravstvenimi tveganji kot njihovi starši sopotniki, vendar so bolezni ali posledice za otroka lahko resnejše.
Število družin, ki se odloča za potovanja z majhnimi otroci v različne, bolj oddaljene, tudi manj razvite kraje, iz leta v leto narašča.
Citat iz spletnega dnevnika »Enostavni nasveti za nepozabna potovanja z otroki« nagrajene blogerke, mame in potnice:
»Ne, otrok ničesar ne spremeni. To samo drugi preveč komplicirajo. Se bo že prilagodil.« To je bilo moje prepričanje o potovanjih, spanju, življenju z otrokom nasploh, ko sva izvedela, da pričakujeva. »Tudi z otrokom bova potovala, pač malo drugače, a bo šlo.« Potovanja so najina strast in predstavljajo čudovite izkušnje, zakaj jih torej ne bi delila z osebo, ki nama je v trenutku postala cel svet.
»Kljub temu priznam, da sem narobe razmišljala. Otrok spremeni vse. Tudi če ne kompliciraš. Svet nikoli več ni isti. Toda prilagajamo se vsi, eden na drugega, a v potovanjih smo našli dovolj prostora, da nam vsem ustrezajo. Sedaj sem trdno prepričana, da ima potovanje z otroki toliko prednosti za celo družino, da je škoda, če bi jih zamudili.«
Gibalna oviranost ali druga posebna potreba zaradi okvar vida in/ali sluha, potreba po opremi za preskrbo s kisikom iz jeklenk ali redna hemodializa zaradi ledvične bolezni ne bi smela preprečiti osebi, da potuje in se varno vrne domov.
Bolniki se morajo pred dokončno odločitvijo o izbiri destinacije posvetovati s svojim osebnim zdravnikom in lečečim specialistom, pri čemer je vedno treba načrtovati več možnosti glede na bolnikove zmogljivosti in morebitne ovire ter upoštevati posebnosti destinacije, zlasti odnos tamkajšnje družbe do oseb s posebnimi potrebami. Po svetu poznajo različne standarde glede ljudi s posebnimi potrebami – tako se lahko zgodi, da ni omogočeno gibanje osebam v vozičkih ali v spremstvu psa vodnika, omejene so lahko tudi možnosti za hemodializo ali polnjenje jeklenk s kisikom.
Potovanje je treba skrbno načrtovati, pred potovanjem pa opraviti posvet v eni izmed regijskih ambulant za potovalno medicino Nacionalnega inštituta za javno zdravje (povezava na spletno stran ambulante).
Za odločitev o izbiri destinacije pri osebi s posebnimi potrebami vedno upoštevamo več dejavnikov hkrati:
Načeloma posebna potreba ne predstavlja ovire za potovanje. Treba je le uskladiti svoje želje in zmogljivosti z okoliščinami potovanja in možnostmi za bivanje v drugačnem okolju.
Med prebivalstvom je čedalje več oseb s kroničnimi boleznimi. Najpogostejše kronične bolezni so bolezni gibal, srčno-žilne bolezni, presnovne bolezni, rakave bolezni, pljučne bolezni, ledvične bolezni, nevrološke bolezni in alergije ter imunske pomanjkljivosti.
Bolniki se morajo pred dokončno odločitvijo o izbiri destinacije posvetovati s svojim osebnim zdravnikom in lečečim specialistom, pri čemer je vedno treba načrtovati več možnosti glede na bolnikove zmogljivosti in morebitne ovire. Posvet o pravilni izbiri destinacije lahko dobite v katerikoli regijski ambulanti za potovalno medicino Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
Za odločitev o izbiri destinacije pri kroničnem bolniku vedno upoštevamo več dejavnikov hkrati:
Načeloma kronična bolezen z dobro urejeno terapijo in v svoji stabilni fazi ne predstavlja ovire za potovanje. Kroničnim bolnikom ni prepovedano potovati. Treba je le usklajevati svoje želje in zmogljivosti in se prilagoditi glede na izbiro destinacije. Kadar pa kronična bolezen ni stabilna in terapevtsko urejena, pa se priporoča potovanje odložiti.
Na potovanje je treba vzeti zadostno količino zdravil:
Zaradi možnosti izgube oddane prtljage je treba del ali vsa zdravila nositi s seboj v ročni prtljagi. Zdravila naj bodo v originalni embalaži, s čimer se izognemo nepotrebnim zapletom na meji (identifikacija zdravil za osebne namene).
Priporočeno je, da ima kronični bolnik s seboj zadnji specialistični izvid, srčni bolnik pa, če je mogoče, tudi zadnji EKG-posnetek, za primer potrebe po zdravljenju ob poslabšanju kronične bolezni na potovanju. Če nosi s seboj brizge in igle ter nekatera zdravila, mora imeti potrdilo izbranega osebnega zdravnika z navedbo zdravil za osebno rabo v angleščini.
Med potniki je določen delež oseb, ki imajo okrnjeno imunost. Potniki z oslabljenim imunskim odzivom ne zbolevajo pogosteje od zdravih potnikov, imajo pa večje tveganje za težji potek bolezni, zato je zanje obisk pri zdravniku pred potovanjem še posebej pomemben. Imunsko oslabljen potnik se mora pred potovanjem natančno pozanimati o možnostih zdravljenja v primeru poslabšanja njihovega zdravstvenega stanja v tujini.
Starejši potniki so zelo raznolika skupina. Več študij potniškega trga je pokazalo (1), da starejši potniki planirajo potovanje samostojno in neodvisno, se manj odločajo za »all inclusive« pakete, potujejo sami (posebej ženske), se vključujejo v generacijsko mešane skupine potnikov, potujejo dlje kot povprečni potnik, udeležijo se tako turističnih kot avanturističnih ali tudi ekstremnih potovanj, pogosteje uporabijo avto kot primarno sredstvo transporta, pogosto obiskujejo prijatelje in sorodnike. Interes je bolj oseben in točno določen/izdelan, vzroki za potovanje so zelo različni: počitek, druženje, učenje, raziskovanje, dvig samozavesti, osebnostne rast, svoboda, tudi nostalgija (2). Zadovoljstvo in dobro počutje je pomembna motivacija za potovanje pri starejših. Leta, zdravje, dohodek, osebne preference in življenjske izkušnje vplivajo na planiranje in doživljanje samega potovanja.
Vsako potovanje naj bi načrtovali. Če gremo na potovanje v eksotične, neznane kraje, je potreba po skrbem premisleku in načrtu še večja, zato je treba v predpriprave vključiti tudi zdravstveno svetovanje, pri katerem ima velik poudarek varstvo pred nalezljivimi boleznimi.
Potniki naj bi v ambulanti za potnike iskali zdravstvene nasvete vsaj štiri do šest tednov pred potovanjem v tujino. Realnost pa je lahko drugačna, saj se potniki v ambulanti pogosto oglasijo le nekaj dni ali celo ur pred potovanjem, kljub temu pa je pomembno, da si lahko tudi v tem kratkem času zagotovijo optimalno varno in zdravo potovanje.
V ambulanti za potnike bo zdravnik svetoval o cepljenju s standardnimi ali pospešenimi shemami cepljenja, ukrepih za zmanjšanje tveganja za bolezni ali poškodbe med potovanjem, kemoprofilaksi in napotitvah na storitve na sami destinaciji potovanja.
Potovalna lekarna je pomemben pripomoček, ki naj bo del prtljage pri vsakem potovanju. Njeno vsebino prilagodimo glede na destinacijo, način in dolžino potovanja ter zdravstveno stanje potnika.
Zdravila je potrebno shranjevati izven dosega otrok, najbolje vsa na enem mestu v toplotno izolirani torbici. Če je le mogoče, jih hranite pri temperaturi, ki ni višja od sobne (25°C), zaščitena naj bodo pred svetlobo in vlago, pozorni pa bodite tudi na tista zdravila, ki zahtevajo poseben režim shranjevanja.
Na potovanjih z letalom, vlakom ali ladjo imejte zdravila v ročni prtljagi. S seboj jih vzemite v originalni embalaži, skupaj z navodili za uporabo, pred tem pa preverite njihov rok uporabnosti. Paziti je potrebno, da imate zadostno količino predpisane terapije, tudi če pride slučajno do nepričakovanega zamika prihoda domov.
Če boste na potovanje vzeli zdravila, ki jih je na cilju potrebno prijaviti carini, zdravila, ki se jih injicira, ali medicinske pripomočke, kot so igle in brizge, pred odhodom od lečečega zdravnika pridobite pisno potrdilo v angleškem jeziku z diagnozo in predpisano terapijo. S seboj vzemite kopije receptov za vsa zdravila, ki jih jemljete, smiselno pa je imeti tudi dokumentacijo o že obstoječih boleznih (na primer diabetes, alergije).
Zdravila, ki se predpisujejo v Sloveniji, morda v določenih državah niso zakonita, zato pred odhodom preverite legalnost terapije, ki jo boste vzeli s seboj.
Potrebno je urediti tudi dodatno zdravstveno zavarovanje za tujino ter s seboj imeti ustrezno potrdilo o opravljenih cepljenjih za potovanja v države, kjer je to zahtevano.
Pred odhodom v tujino je treba urediti ustrezno zdravstveno zavarovanje. Za uveljavljanje pravic do zdravljenja v vseh državah EU, EGP in Švici, Makedoniji, Srbiji, Črni Gori, Bosni in Hercegovini ter Avstraliji (poslovalnice Medicare) je treba predložiti veljavno evropsko kartico zdravstvenega zavarovanja (povezava na ZZZS zavarovanje za tujino), saj samo ta krije stroške nujnega zdravljenja pri zdravnikih in v zdravstvenih ustanovah, ki so del javne zdravstvene mreže. Evropska kartica se načeloma izda za obdobje enega leta in jo je treba naročiti. V primeru nujnega potovanja jo lahko nadomesti certifikat. Če zavarovana oseba nima evropske kartice zdravstvenega zavarovanja ali je ne more uporabiti, bo morda morala plačati za zdravstvene storitve in po prihodu domov zaprositi za povračilo. Stroški bodo povrnjeni samo za zdravstvene storitve in v znesku, ki veljajo za zavarovanca v Sloveniji. V primeru potrebe po nujni zdravstveni storitvi, lahko Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije po telefaksu ali elektronski pošti pošlje dokazilo o zdravstvenem zavarovanju. Stroškov zdravstvenih storitev zavarovancu tako ni potrebno plačati takoj. Če potnik ne pozna svojih pravic, preden koristi zdravstveno storitev, se lahko pozanima pri nacionalni kontaktni točki države EU.
V ostalih državah, s katerimi Slovenija nima sklenjenega meddržavnega sporazuma, mora potnik tudi nujno zdravljenje plačati sam. Zato se je treba pravočasno pozanimati o možnostih zagotavljanja zdravljenja, o načinu plačila zdravstvenih storitev v tujini in o morebitni vrnitvi bolnika domov. Priporočeno je skleniti komercialno zdravstveno zavarovanje z medicinsko asistenco v tujini. (povezava na ZZZS zavarovanje za tujino). Na potovanju v tujini je vedno treba imeti dovolj denarja za plačilo stroškov zdravljenja. Zavarovanim osebam se stroški za zdravljenje v tujini povrnejo v celoti ali v znesku, primerljivim s ceno za enako zdravljenje v Sloveniji.
Slovenski državljani lahko znotraj EU potujejo z osebno izkaznico ali potnim listom, za potovanje v druge države pa potrebujejo veljavni potni list. Določene države zahtevajo vizum, o čemer se je treba pravočasno pozanimati ter ga pravočasno dobiti.
Naslednji dokument, ki ga potnik vedno mora imeti s seboj je mednarodna cepilna knjižica. V njej so zapisana cepljenja, ki so obvezna za potnike v mednarodnem prometu za določene države. Zaenkrat je to cepljenje proti rumeni mrzlici in meningokoknemu meningitisu.
Cepilne knjižice ali belega kartončka s podatki o cepljenju, izdane/izdanega v procesu rednih obveznih ali priporočenih cepljenj pri pediatru ali izbranem osebnem zdravniku ni potrebno nositi s seboj, razen v primeru, da so vpisana cepljenja, ki so pomembna za potnika in lahko pripomorejo k načrtovanju zdravljenja ali drugih ukrepov v tujini, kot je cepljenje proti steklini, tetanusu.
Bolnikom z resnimi boleznimi, pri katerih lahko med potovanjem pride do zapletov, pridejo prav tudi izpisi receptov in zadnji izvidi specialistov ter zadnji EKG-posnetek, po možnosti v katerem od svetovnih jezikov (npr. v angleščini, francoščini, španščini …).
Vso dokumentacijo je priporočljivo skenirati in hraniti na pametnem telefonu, USB-ključku in v spletnem oblaku, da lahko do nje pridemo tako rekoč kjerkoli in kadarkoli.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
Z znanjem do boljšega zdravja.
