Poporodna depresija in tesnoba

Duševno zdravje

Poporodna depresija in anksioznost poleg poporodne otožnosti in poporodne psihoze sodita med duševne stiske, ki se lahko pojavijo med nosečnostjo in po porodu.

Zadnje posodobljeno: 16.06.2016

Objavljeno: 16.06.2016

Znake poporodne depresije in anksioznosti lahko vsaka ženska občuti malo drugače, pojavljajo se lahko različne kombinacije občutkov ali samo nekateri izmed njih. Dobra novica je, da slabo počutje posameznice ne traja večno in se ga da uspešno obvladovati. Boljše počutje bo prišlo počasi, a zanesljivo. Prvi korak, ki ga sveža mamica lahko naredi, je prepoznavanje težav. Že samo sprejetje nastale situacije lahko prinese olajšanje.

Pogostost: Po porodu najmanj ena ali dve ženski od desetih postaneta depresivni in/ali tesnobni. Ocenjujemo, da v Sloveniji vsako leto zaradi hujše depresivnosti in/ali tesnobe trpi od 1.800 do 3.600 žensk po porodu.

Čas: Pojavita se štiri do šest tednov po porodu, lahko tudi precej pozneje. Trajata lahko od treh do šest mesecev, včasih pa še veliko dlje.

Vzrok: Pravih vzrokov ne poznamo dovolj. Po vsej verjetnosti gre za medsebojno učinkovanje različnih dejavnikov, kot so hormonske spremembe, osebnostne značilnosti, naučeni odzivi na stresne okoliščine, kemična neravnovesja v telesu, nove, včasih nepredvidljive zahteve materinstva in družinske ter družbene razmere, v katerih ženska postane mati. O poporodni depresiji in tesnobi pogosto govorimo kot o bolezni ali motnji, ki je povezana s spremenjenimi biokemičnimi procesi v možganih.

Znaki

Depresija: Značilni so občutki nesposobnosti, nemoči, žalosti, nemirnosti in obupa ter pomanjkanje volje do življenja. Prisotni so slabo počutje, velika utrujenost in pomanjkanje energije, težave s spanjem in/ali huda nespečnost ter nezbranost. Pojavljajo se občutki manjvrednosti, hudi občutki krivde, jokavost (vse od jokavosti do nenadzorovanega ihtenja), potrtosti, pretirani občutki osamljenosti in zapuščenosti. Prav tako težave z osredotočenostjo, počasno razmišljanje, velika neodločnost, nezanimanje za spolnost ter povečan ali zmanjšan apetit (posledično povečanje/zmanjšanje telesne teže). Oseba ne more vstati iz postelje, vsako opravilo ji predstavlja hud napor. Občutek ima, da bo znorela. Oseba ne uživa v stvareh, ki jih je navadno rada počela in ne občuti zadovoljstva ob vsakdanjih dejavnostih. Ne zanima je dogajanje v okolici, prisotno pa je tudi nezanimanje za otroka ali pretirana skrb zanj.

Tesnoba: Osebo muči tesnoba. Pojavljajo se napadi panike. Prisotni so izjemno neprijetni telesni občutki, kot so na primer mravljinčenje v rokah in nogah, oteženo dihanje, pospešen in/ali nereden utrip srca, ki pa jim skrben zdravniški pregled ne najde vzroka. Lahko se pojavijo vsiljive, bizarne ali tuje misli ali podobe. Pojavi se premišljanje, da bi poškodovali otroka ali sebe, kar se le redko res zgodi.

Ukrepanje: Pomembno je, da mama dobro skrbi zase in da bližnje osebe z njo delijo skrb za otroka. Nekatere ženske okrevajo same od sebe, dokazano pa je, da se bodo prej počutile bolje, če poiščejo pomoč, podporo in/ali zdravljenje. Raziskave so pokazale, da so si matere s poporodno depresijo hitreje opomogle, če so se o svojih občutkih in doživljanju lahko pogovorile s svetovalci in svetovalkami, ki so skušali videti stvari iz njihovega zornega kota in jih niso obsojali. Pomaga tudi pogovor z drugimi ženskami, ki so doživele poporodno depresijo. Priporočljiva je vključitev v skupino za samopomoč s strokovnim vodstvom. Kadar je posameznica v stiski, lahko sama ali njeni bližnji pokliče na poseben telefon za obporodne stiske ali na splošne telefone za pomoč v duševni stiski. Pomoč lahko poišče pri kliničnih psihologih/psihologinjah v različnih ambulantah ali ponekod v porodnišnicah in bolnišnicah. Pomembno je, da najde osebo, ki ji ustreza, zato je ključno, da se ne vztraja in išče, kar potrebuje. Pomaga lahko tudi osebni zdravnik, ki osebo po potrebi napoti k psihiatru. Zdravila v obliki antidepresivov so tako učinkovita kot psihoterapija. Priporočajo jih, kadar gre za težjo obliko depresije ali kadar psihoterapija ne pomaga. Nekateri antidepresivi so dovolj varni, da jih posameznica lahko jemlje tudi v obdobju dojenja.