S čimprejšnjo opustitvijo kajenja za pomembno izboljšanje zdravja

Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) ugotavljamo, da več kot polovica kadilcev želi prenehati s kajenjem, veliko jih v prvih nekaj poskusih ni uspešnih, zato jim je na voljo pomoč pri opuščanju kajenja. Lahko izbirajo med skupinskim in individualnim svetovanjem za opuščanje kajenja, ki poteka v zdravstvenih domovih. Kot brezplačna pomoč kadilcem, ki želijo opustiti kajenje ali potrebujejo pomoč pri vzdrževanju abstinence, je na voljo tudi svetovalni telefon, kjer svetovanje izvajajo usposobljeni svetovalci. Telefonska številka svetovalne linije, 080 27 77, je objavljena na vseh embalažah tobačnih izdelkov.

Kot ugotavlja klinična psihologinja Anka Zavasnik, se spoznavanje s kajenjem običajno začenja v obdobju mladostništva in je lahko povezano z različnimi spodbudami: da bi zadostil svoji radovednosti; z željo po tem, da bi bili podoben idolu (znanemu posamezniku, ki kadi), potrebo, da bi bil enak v očeh prijateljev, ki kadijo; pričakovanjem, da bo s kajenjem »dokazana« odraslost; stremljenju k temu, da bi bil čim bolj podoben staršem in/ali drugim kadilcem, ki predstavljajo avtoriteto.  Vsak bodoči kadilec je pripravljen vložiti kar veliko truda in energije v to, da »se nauči kaditi«, , saj  so začetki kajenja običajno povezani z neprijetnimi telesnimi občutki in različnimi težavami, povezanimi s prikrivanjem kajenja pred starši, skrbniki in drugimi odraslimi. Kadilec pa te ovire uspešno premaguje in postaja vedno bolj odvisen od nikotina. Tako sprva prijetna »navada« postane ena od najpomembnejših stvari v življenju, ki se kot: «Imam cigarete pri sebi; je še dovolj časa, da pokadim cigareto; kje bom kadil, ker je zunaj slabo vreme; moram na krajši odmor, saj »potrebujem« cigareto, da bom spet lahko zbran pri delu, so nekatere od značilnih kadilčevih skrbi itd.«

Kadilci se pri odločanju za opustitev kajenja srečujejo s številnimi dilemami

Mnogo nekadilcev se pogosto sprašuje, zakaj ljudje še vedno kadijo, če je v javnosti toliko informacij o škodljivosti kajenja. Kako, da jih kadilci ne upoštevajo in ogrožajo lastno zdravje? Njihovi odgovori so pogosto, da zbolevajo tudi tisti, ki ne kadijo; da se o škodljivosti kajenja pretirava in da bomo vsi (tako ali drugače) enkrat umrli; da je tako ali tako veliko ostalih škodljivih dejavnikov (nezdrava hrana, stres …), zaradi katerih lahko še zbolijo. Za takšnimi trditvami se skriva strah pred spoznanjem, da si s kajenjem škodujejo. Tako ga vsaj začasno umirijo in odločitev o opuščanju kajenja preložijo nekam v daljno, neopredeljeno prihodnost. Kadilcu namreč takšna sprememba vzbuja različne, nasprotujoče si občutke. Po eni strani se zagotovo želi osvoboditi stroškov za cigarete, neprijetnega vonja, zaskrbljenosti za zdravje ter slediti dobronamernim nasvetom in odpraviti telesne težave, povezane s kajenjem. Po drugi strani pa opuščanje kajenja doživlja kot veliko izgubo nečesa prijetnega v svojem življenju. Nikotin mu je pomagal, da se je zbral in osredotočil na svoje delo, kajenje ga je povezovalo s prijatelji, mu bilo v tolažbo v težkih trenutkih in mu predstavljalo sprostitev in /ali  »nagrado« po uspešno opravljenih obveznostih. Prisoten je strah pred opustitvijo starih in vzpostavljanjem novih navad ter pred morebitnim neuspehom in očitanjem s strani svojih bližnjih.

Naštete dileme so le nekatere, s katerimi se srečujejo kadilci pri odločanju o opustitvi kajenja. Čim bolj jih kadilec pretehta, izrazi in se o njih pogovarja, tem večja je možnost, da se bo odločil in uspešno izpeljal proces opuščanja kajenja. Tehnik in načinov pomoči pri odvajanju je veliko: od postopnega preizkušanja, katero cigareto in za koliko časa bi odložil, do informacij o tem, kaj vse kadilcu pomaga premagovati neprijetne telesne težave prve dni po opustitvi kajenja. Opustitev kajenja pa mora seveda izpeljati kadilec sam.

»Opustitev kajenja je koristna za zdravje v kateremkoli obdobju življenja, največje koristi za zdravje pa prinaša opustitev kajenja pred 40. letom,« je pojasnila mag. Tadeja Hočevar z NIJZ in navedla oblike različnih programov pomoči odvajanja od kajenja: »Programi opuščanja kajenja potekajo v zdravstvenovzgojnih centrih, ki so v zdravstvenih domovih po vsej Sloveniji. Kadilci, ki želijo opustiti kajenje, se lahko kadarkoli obrnejo na najbližji zdravstvenovzgojni center in ne potrebujejo napotitve s strani osebnega zdravnika. Lahko izbirajo med skupinskim in individualnim svetovanjem za opuščanje kajenja. Kot brezplačna pomoč kadilcem, ki želijo opustiti kajenje ali potrebujejo pomoč pri vzdrževanju abstinence, je na voljo tudi svetovalni telefon.«

Na svetovalnem telefonu uporabniki dobijo informacije o škodljivostih kajenja, prednostih ne-kajenja, metodah opuščanja kajenja, ki so v Sloveniji na voljo, kam se obrniti po pomoč, informacije o tem, kako opustiti kajenje, izvaja pa se tudi podpora v času opuščanja kajenja in podpora v času vzdrževanja abstinence.

Da bi čim večji meri zmanjšali kajenje v Sloveniji, je v začetku leta 2017 stopil v veljavo nov Zakon o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov (https://nijz.da.enki.si/sl/pozdravljamo-sprejetje-zakona-o-omejevanju-uporabe-tobacnih-in-povezanih-izdelkov). Zakon predstavlja celovit program ukrepov in enega najbolj naprednih zakonov na tem področju v Evropi in svetu. Njegov cilj je v čim večji meri preprečiti začetek in nadaljevanje kajenja med otroci, najstniki in mladimi ter spodbuditi opuščanje kajenja med kadilci.