Vedno uporabljamo čelado in ščitnike
Odrasli in otroci pri vožnji s skirojem vedno uporabljamo zaščitno opremo: čelado, ščitnike za komolce in kolena, ki so izdelani skladno z varnostnimi standardi. Otroci radi posnemajo odrasle, zato bodimo dober zgled.
Za vožnjo s skirojem je primerna kolesarska čelada ali čelada, ki je certificirana za več kot eno športno dejavnost (ima oznako, da je bila testirana in se lahko uporablja za vožnjo s skirojem). Kolesarska čelada je zasnovana tako, da zaščiti glavo samo pred enim trkom. Zato jo je treba v primeru trčenja/padca in udarca v glavo zamenjati, tudi če ni videti poškodovana.
Priporoča se tudi uporaba ščitnikov za komolce in kolena, ki ščitijo pred udarci ter preprečujejo nastanek zvinov in zlomov kosti. Ščitniki za zapestja pa lahko otežijo oprijem ročajev skiroja in njegovo krmiljenje, kar poveča tveganje za nezgode. Na skiroju smo obuti v zaprte športne copate z nedrsečim podplatom.
Otroci naj se vozijo s skirojem le na neprometnih površinah
Otroci naj se vozijo s skirojem le podnevi na igrišču ali drugih površinah, kjer ni prometa in veliko pešcev, ter v spremstvu odrasle osebe. Tla naj bodo ravna, gladka, brez kamnov in lukenj. V cestnem prometu je uporaba skirojev dovoljena le na površinah za pešce in na kolesarskih površinah, pri čemer otroka do 10. leta starosti v prometu vedno spremljamo. Včasih je treba spremljati tudi starejšega otroka, če ni sposoben samostojnega varnega ravnanja. Na skiroju se lahko pelje le ena oseba naenkrat.
Vožnja s skirojem je zahtevna že zaradi njegove konstrukcijske zasnove, zato veščine varne vožnje osvajamo postopno in vadimo le na varnih površinah. Skiro ima relativno majhna kolesa in nizko postavitev deske, poleg tega se mora voznik pri zavijanju rahlo nagniti proti sredini zavoja, da lahko spelje ovinek. Vse to prispeva k hitri izgubi ravnotežja in nadzora nad skirojem, zlasti pri vožnji po grobih površinah, kot so tlakovci ali razpokani pločniki. Izogibamo se izbiri cenenega skiroja, ki ima lahko nevarne konstrukcijske pomanjkljivosti, npr. šibek mehanizem za zlaganje.
Izberemo primeren skiro
Izberemo tak skiro, ki ustreza otrokovi starosti in telesni masi, njegovim motoričnim sposobnostim ter telesnemu razvoju. Za otroka, starejšega od 2 let, ki ima slabše motorične sposobnosti in še ne zna voziti kolesa, izberemo trikolesni skiro (dve kolesi spredaj, eno zadaj). Ta je lažji za vožnjo, saj otroku na njem ni treba loviti ravnotežja. Dvokolesni skiro zahteva več spretnosti, saj na skiroju, podobno kot na kolesu, potrebujemo določeno minimalno hitrost, da ostanemo v ravnotežju. Zato morajo biti otroci dovolj močni in vzdržljivi, da potiskajo skiro do minimalne hitrosti in jo ohranijo, hkrati pa skiro aktivno krmilijo in ohranjajo nadzor. Uporaba e-skirojev se za otroke odsvetuje.
- Za majhne otroke so primerni majhni in lažji skiroji, ker z njimi lažje rokujejo, pospešujejo in so med vožnjo bolj stabilni. Odrasli in večji otroci pa smo bolj stabilni na večjih skirojih, ki imajo daljšo medosno razdaljo.
- Pri izbiri velikosti skiroja moramo biti pozorni tudi na višino krmila, ki je nastavljiva, vendar vsi skiroji nimajo enakega razpona višine. Za odrasle in otroke se priporoča, da je krmilo v višini pasu oz. sega največ do komolcev. Ne sme biti v višini glave ali vratu, ker bi lahko ob trku povzročil poškodbe obraza, zob in vratu.
- Preverimo način zaviranja, saj zavore pogosto nimajo dovolj oprijemalne površine na majhnih kolesih in zaviranje ni vedno zanesljivo. Skiro mora imeti zadnjo nožno zavoro, ki jo upravljamo z pritiskom noge na strehico zadnjega kolesa. Nekateri skiroji imajo še dodatno ročno zavoro, ki zavira zadnje kolo, vendar ni tako učinkovita in jo je treba vedno uporabiti istočasno z nožno zavoro.
- Deska skiroja naj ima nedrsečo pohodno površino.
- Skiroji imajo različne tipe oprijemov (ročajev), ki se razlikujejo po obliki in materialu. Gumijasti oprijemi veljajo za bolj varne od tistih, izdelanih iz pene.
- Posebna vrsta skirojev so skiroji za trike, ki niso nastavljivi po višini in niso zložljivi.
Skiro redno preverjamo in čistimo, skladno z navodili proizvajalca. Idealno bi bilo, da to naredimo pred in po vsaki uporabi, saj lahko le tako dovolj zgodaj opazimo obrabo in poškodbe.